Ljubljanska nostalgija

Pred nedavnim smo članom skupine Ljubljana na Facebooku postavili vprašanje, kaj iz preteklosti v mestu pogrešajo. Vsulo se je res veliko zelo različnih odgovorov. Sestavljeni skupaj se berejo kot neformalna zgodovina mesta, kot vse tisto, kar se v zgodovinskih učbenikih ne bo pojavilo, a je za marsikoga bolj živo in pomembno kot novogradnje, politika, zazidalni načrti, nakupovalna središča … Bere pa se tudi kot ultimativna nostalgija tega mesta, kot hrepenenje za vsem tistim, česar ni več.

In kaj bi ljudje povrnili k življenju, če bi lahko? Nekatere vrste ulične prehrane, nekatere lokale, trgovine, spet bi radi nazaj mesto, ki je mirno, čisto, malo dolgočasno, neskomercializirano, radi bi ponudbo hrane v lokalih, ki je tudi bolj slovenska in bolj poceni, mestne razglede brez visokih stolpnic in celo sivino socializma. Pa poglejmo po si natančneje, kaj smo v Ljubljani nekoč imeli, pa nimamo več, in bi radi obudili k življenju.

Pečenice pred Modno hišo

klobase, pečenice, Ljubljana, kiosk, hrana, ulična hrana
Ljubljana, 1965. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNSZS.

Hrana zbuja največ nostalgičnih spominov. Recimo klobase, ki so jih prodajali v kiosku, postavljenem pri Modni hiši (menda pa so bili podobni kioski tudi drugod po mestu). Šlo je za manjše pečenice, ki so jih stregli na kartonastem krožniku z gorčico in žemljo. Ljudje pravijo, da so bile odlične, dišale so daleč naokrog po vsem centru. Privoščili so si jih po obisku kina Union ali Komuna, včasih so zavili nanje, ko so špricali šolo, nekateri so si jih privoščili ob nedeljah, ko so šli v center mesta. Očitno so prihajale iz Hrvaške, saj je na kiosku oznaka podjetja Sljeme. Morda bi jih veljalo oživiti kot izvirno ljubljansko ulično hrano.

Pomfri v škrniclju

Ljubljana, nostalgija, pomfri, ulična prehrana, preteklost
Ljubljana, 1982. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNSZS.

V enako lepem spominu imajo Ljubljančani tudi pomfri, ki so ga stregli v papirnatem škrniclju. Zraven je bila obvezna majoneza. Prodajali so ga v rdečih kioskih, pa tudi na drugih prodajnih mestih. Omenjajo sledeča prodajna mesta: kiosk pri Figovcu, lokal med Narodno banko in Daj-Damom, kiosk na začetku Nazorjeve, kiosk pri Riu na Titovi, okence na Nebotičniku … Verjetno so bile lokacije v različnih časovnih obdobjih različne.

Hotdog

V rdečih kioskih pa so prodajali tudi hotdoge, ki jih nekateri zelo pogrešajo. Ena od prodajnih lokacij je bila pri Nami, kot je razvidno iz fotografije. Šlo je za hrenovke v štručki s kečapom, majonezo ali ajvarjem. Štručko so segreli in vanjo naredili luknjo na kovinski palici. Menda nekaj lokacij, kjer prodajajo tovrstne hotdoge, v Ljubljani še obstaja.

Nama, Ljubljana, krompirček, pomfri, hotdog, ulična prehrana, kiosk
Ljubljana, 1980. Foto: Rudi Paškulin, hrani: MNSZS.

Jumbo sendvič

In potem so tu še jumbo sendviči – vzdolžno prerezana žemlja, obložena s šunko, naribanim sirom, gobicami, origanom, vse lepo zapečeno, in s črto kečapa na sredini. Bili so na voljo tudi s česnovo-peteršiljevo omako, pravijo člani skupine Ljubljana. Najprej so jih prodajali na začetku Nazorjeve, kasneje pri Modni hiši. Nekateri so nanj zavili po obisku diskoteke Eldorado.

Točen sladoled

otroci, sladoled, Ljubljana, nostalgija, preteklost
Ljubljana, 1984. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNSZS.

Naslednja stvar, ki bi jo Ljubljančani obudili k življenju, če jo bi lahko, je točen sladoled, ki so ga prodajali v slaščičarni Bonboniera na Titovi ulici. Pravijo, da je bil to najboljši sladoled v mestu. Ob tem je treba povedati, da Bonboniera v Šiški še obstaja in če si zaželite retro slaščic, so še vedno na voljo.

Odličen sladoled so prodajali tudi na Miklošičevi, tam, kjer sedaj prodajajo burek. Hitra prehrana iz preteklosti, ki jo Ljubljančani še pogrešajo, so hamburgerji stare jugoslovanske šole iz Tir bara, šamšnite in ohridske rezine v slaščičarnah, »zimski« sladoled iz pene itd.

Bonboniera, sladoled, Šiška, Ljubljana, nostalgija
Bonboniera v Šiški. Foto: Denis Simčič

Stari lokali in gostilne

Gostilna Figovec, Ljubljana, nostalgija, preteklost
Gostilna Figovec. Ljubljana, 1964. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNSZS.

Lokali so seveda poseben predmet spominjanja. To niso le prostori, hrana in pijača, to so tudi ljudje, obrazi, druženje, taki in drugačni dogodki … Eden od lokalov, ki ne bo nikoli izginil iz ljubljanskega kolektivnega spomina, je slaščičarna Petriček. Tam si vedno našel družbo, pravijo člani naše skupine na Facebooku. Naslednji je kavarna Evropa, ki je bila ena najboljših ljubljanskih lokalov v dunajskem slogu in zelo priljubljen družabni prostor. Pogrešajo tudi Mačka, za katerega pravijo, da je bil kavarna z dušo, pa kavarno v Nebotičniku, kot je bila nekoč, z odlično ledeno kavo in krasnim razgledom, pa staro Rožo na Židovski, Čajnico na Starem trgu, Kud France Prešeren v Trnovem, boemski Šumi, hotel Bellevue z tamkajšnjim razgledom, slaščičarno nad delikateso Sonček in tamkajšnjo ohridsko rezino z obiljem orehov in čokolade, star Konjski rep na Prešernovem trgu, Zlato ladjico, bar Slonček in njegove šamšnite, Caso del Papa, Nostalgijo, Emonsko klet, Kora Bar na Bavarskem dvoru, letni vrt Rio s filmskimi projekcijami, Figovec, Šumi, Medex pri Šubičevi gimnaziji, SamSaro, ki je ponujala najboljše sladoledne kupe, Dairy Queen, lokal Čarli skupaj z ljudmi, ki so se v njem zbirali v devetdesetih, Mercatorjeve bifeje, ki so imeli svojevrstno lokalno klientelo, mini lokalček ob Drami pod drevesom … gostilne Marn, Žibert, Gustln, Katrca, Majolka, ki so ponujale pristno slovensko kulinariko, Konditor na Čopovi, kjer so imeli dobre pice, Daj-Dam, kjer si lahko stoje pojedel dobro malico za ugodno ceno, iz novejšega časa pa Ljubljačani pogrešajo TOZD na stari lokaciji in La Menagerie na Gornjem trgu …

Letni vrt Rio, Ljubljana, nostalgija
Letni vrt restavracije Rio. Ljubljana, 1947. Foto: Božo Štajer, hrani: MNSZS.

Diskoteke in prostori za zabavo

K temu bi veljalo dodati tudi nekatere prostore za druženje in zabavo iz osemdesetih in devetdesetih, denimo diskoteke Turist, Palmo, FV, Centralno diskoteko, Babilon, pa Buker na Gerbičevi, ulično zabavo Tutti Fruti na Trubarjevi, Trnfest v Trnovem … Zabava je bila nekoč nekaj povsem drugega, kot je danes, ko mladi hodijo predvsem v take in drugačne klube, pravijo Ljubljančani.

Majhne in velike trgovine

Ljubljana, Šumi, bonboni, nostalgija, trgovina
Šumi. Ljubljana, 1957. Foto: Dušan Gostinčar, hrani: MNSZS.

V poplavi trgovin večjih nakupovalnih verig so z leti skoraj povsem izginile majhne, lokalne slovenske trgovine, trafike ter prodajalne sadja in zelenjave. Ljubljančani si jih želijo nazaj. Omenjejo trgovinico Šumi, kjer si med čakanjem na avtobus lahko kupil bonbone »na vago«, ali pa trgovino Slonček, kjer so bile na voljo res prave delikatese in najboljši kruh in biftek, pa majhne trgovine med bloki … In nekatere večje ljubljanske trgovine, kot so bile Metalka, Slovenijašport, Astra, Centromerkur.

Metalka, trgovina, Ljubljana, nostalgija
Metalka. Foto: Denis Simčič

Stara drevesa

Kostanj pred Dramo Ljubljana, drevo, posek, Ljubljana
Kostanj pred ljubljansko Dramo, ki ga več ni. Fotografija: Mihael Grmek/Wikipedija

Ljubezen Ljubljančanov do starih mestnih dreves je znana in tudi to pot je prišla na dan. Ljudje pogrešajo drevored ob Ljubljanici pri Rogu, drevo pred Dramo ter stare vrbe na trnovski plaži, pa gotovo še kako drevo, ki ga več ni. Pogrešajo tudi odprt pogled na drevored v Tivoliju, ki ga sedaj kazijo panoji, enak problem je Krakovskem nasipu in Gallusovem nabrežju. Še posebej jih boli, če drevesa padajo zaradi ekonomskih interesov.

Špica in stara Ilirija

kopališče, bazen, Ilirija, Ljubljana, nostalgija
Ilirija,1966. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNSZS.

Bazeni in kopališča so prostor, kjer je marsikateri prebivalec naše prestolnice kot otrok preživel poletja. Danes si je kopanje v Ljubljanici težko predstavljati, nekoč pa so se Ljubljančani množično zbirali in kopali na Špici. Priljubljeno je bilo tudi Blovdkovo odprto letno Kopališče Ilirija. Člani naše skupine pogrešajo oboje, pa tudi zunanji prostor z ležalniki za sončenje v pokritem bazenu Tivoli.

kopališče Špica, Ljubljanica, Ljubljana, kopanje, nostalgija, spominjanje
Špica, 1948. Foto: Vlastja Simončič, hrani: MNSZS.

Tramvaj

Ljubljana, tramvaj, preteklost, nostalgija
Tramvaj na Šelenburgovi ulici, danes Slovenski cesti, pred restavracijo Rio, med obema vojnama. Foto: neznan, hrani: MNSZS.

Glede na to, da v Ljubljani nimamo najboljšega javnega prometa in da so pogosti zamaški, nekateri predlagajo uvedbo tramvaja, tako kot smo ga nekoč že imeli. Nekateri pa gredo še dlje in predlagajo uvedbo podzemne železnice, ki bi Ljubljano povezala z okoliškimi kraji.

Kinematografi

Preden so se kinematografi preselili na mestno obrobje v nakupovalna središča, je bila Ljubljana prepredena z dvoranami, v katerih so prikazovali filme. Delovalo je cel kup kup kinov, kot so Union, Mojca, Komuna, Sloga, Vič, Šiška, Bežigrad, Kodeljevo … Ljudje se spominjajo čarobnih trenutkov, ko so se s svojo prvo simpatijo držali za roke v kinu ali pa se družili s prijatelji ob kokicah in pijači.

kino Sloga, Ljubljana, preteklost, nostalgija
Kino Sloga. Ljubljana, 1965. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNSZS.

Plečnikov stadion in vse ostalo

Stadion, Ljubljana, Jože Plečnik, Bežigrad, nostalgija
Stadion Ljubljana, 1978. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNSZS.

Potem pa je še cel kup različnih stvari, ki bi jih Ljubljančani spet imeli, če bi jih lahko, kot je denimo za javnost odprt Plečnikov stadion, pa Križanke brez predimenzionirane strehe nad letnim gledališčem, stare mestne avtobuse, pa žetone in mesečne nalepke zanje, žerjav na Ljubljanskem gradu, kepico sladoleda za 100 tolarjev (ki je bila za dve današnji), nočne avtobuse, zeliščarice in krakovske branjevke s cizami na trgu, salon Mete Podkrajšek, smetnjake žabe po vsem mestu (ostali so samo še v Tivoliju) in tako naprej in tako naprej …

 

Ta stran uporablja piškotke, da lahko ponudbi boljšo uporabniško izkušnjo. Z brskanjem po strani, se strinjate z njihovo uporabo.