Vse, kar morate vedeti o najlepši stavbi v Ljubljani

»Je ta stavba sploh resnična?« se sprašujejo uporabniki v komentarjih, ki se pojavljajo ob fotografijah Vurnikove hiše na družabnih omrežjih. »Ali pa je samo ena izmed ekscentričnih izmišljotin iz filmov Wesa Andersona?«

Kakšna je torej zgodba te drzno barvite poznosecesijske lepotice, ki stoji na Miklošičevi ulici 8 v Ljubljani, a deluje bolj pravljična in fantazijska kot resnična? O kakšnih časih nam pripoveduje? O kakšnih stremljenjih ljudi, ki so jo ustvarjali? Kako se je sploh pojavila v Ljubljani, ki je vendarle precej zadržano srednjeevropsko mesto in namesto na vrelce živih barv stavi raje na asketsko umirjene barve pročelij? Kaj dobrih 100 let po njenem nastanku lahko sploh rekonstruiramo o njeni preteklosti? Kako jo dojemajo Ljubljančani? Nekaj odgovorov na ta vprašanja lahko preberete v nadaljevanju. V naši spletni trgovini pa lahko kupite čudovit plakat, ki bo s svojim vrtincem barv in vzorcev polepšal vsako steno.

Utelešenje slovenstva

Vurnikova hiša, Zadružna Gospodarska banka, Ljubljana, secesija, Ivan in Helena Vurnik, Miklošičeva ulica.
Fotografija: Denis Simčič

Ker se v fasadi stavbe Zadružne gospodarske banke čuti eklektična mešanica različnih vplivov, morda ni že na prvi pogled jasno, da je bil cilj avtorjev poosebitev slovenske nacionalne ideje. A vendar je ta stavba natančno to. Nastajala je v letih 1921 in 1922, ko se je Slovenija po prvi svetovni vojni rešila iz oklepa Avstro-Ogrske in je zaživela novo življenje v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vurnik je bil mnenja, da moramo vzpostaviti arhitekturo, ki bo razpoznavno slovenska. V duhu te ideje se je lotil ustvarjanja bančne palače. Njegova žena Helena Kottler Vurnik, ki je bila zadolžena za poslikave, je uporabila barve slovenske zastave (rdeča, bela, modra, ki ji je dodala zlato), poleg tega je kot motiv na zunanjščini stavbe uporabila shematiziran nageljev cvet, kakršnega najdemo na slovenskih ljudskih vezeninah. V notranjosti stavbe je geometrijske ornamente dopolnila z motivi iz slovenske ikonografije: stilizirana pokrajina smrekovih gozdov, žitnih polj in vinske trte ter motiv žena v slovenski narodni noši z avbo.

Vurnikova hiša, poslikave, Zadružna gospodarska banka, Ivan in Helena Vurnik, secesija, Ljubljana, Miklošičeva ulica.
Fotografija: Denis Simčič

Avstrijka, ki je ustvarjala slovenski narodni slog

Ivan in Helena Vurnik, Vurnikova hiša, secesija, Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, Miklošičeva ulica
Ivan in Helena Vurnik

Tisto, kar dela to stavbo izjemno, so poslikave, saj v arhitekturnem smislu ni nič posebnega. Kot rečeno so delo slikarke Helene Kottler Vurnik, žene Ivana Vurnika. Dolgo je veljala za prezrto oziroma premalo opaženo umetnico, saj je njen opus ostajal v senci njenega moža. Bila je rojena na Dunaju in je že v mladih letih pokazala veliko nadarjenost za slikanje. V času, ki ni bil naklonjen ženskam v umetnosti, ji je uspelo pridobiti (sicer nekoliko pomanjkljivo) umetniško izobrazbo. Leta 1913 je delala pri naravoslovcu Francu Megušarju na Dunaju, kjer je spoznala Ivana Vurnika. Istega leta sta se poročila in se leta 1915 preselila v Radovljico. Kot je Vurnik nekje zapisal, je v Heleni prepoznal umetniško nadarjenost, s katero bi mu lahko pomagala ustvariti slovenski narodni slog v umetnosti. Helena pa je v dnevniku zapisala, da je v Ivanu prepoznala lepo človeško dušo, a je kmalu spoznala tudi trdoto, zaradi nenehnih pritiskov naročil, težav itd. Zelo jo je tudi prizadela tragična izguba sina, ki je umrl komaj 19-leten pod streli italijanskih okupatorjev. Slovenski narodni slog je torej pomagala graditi umetnica, ki ni bila slovenskega rodu. Njena najbolj znana dela so tržaško Marijino oznanenje, ornati za škofa Jegliča, poslikava v Zadružni gospodarski banki na Miklošičevi v Ljubljani, mozaiki na Šempetrski cerkvi v Ljubljani, številne knjižne opreme itd. Živahna barvna paleta je značilna tudi za njena ostala dela.

Zgodba o ideji, ki je kmalu zašla v slepo ulico

Vurnikova hiša, Zadružna Gospodarska banka, Ljubljana, secesija, Miklošičeva, Ivan In Helena Vurnik
Fotografija: Denis Simčič

Ivan Vurnik se je z ženino pomočjo zanosno lotil razvijanja slovenskega nacionalnega sloga v arhitekturi, a je hitro doumel, da je zašel v slepo ulico in da dekorativni motivi, vzeti iz ljudske umetnosti, ne kažejo poti naprej. Predvsem ne gredo v smeri modernega funkcionalizma, ki ga je navdušil po letu 1925. Iz tega razloga je stavbo Zadružne gospodarske banke označil kot svojo neizpolnjeno oziroma neuslišano ljubezen. Pri predstavitvah svojih del jo je večkrat kar izpustil. Kot pravi umetnostni zgodovinar in poznavalec slovenske arhitekture Peter Krečič, se je Vurnik kmalu po pozidavi stavbe in realizaciji sokolske telovadnice na Taboru pod vplivom modernih usmeritev v Evropi odvrnil od tako imenovanega narodnega sloga in dekorativizma ter se približal arhitekturnemu modernizmu tako v arhitekturi kot urbanizmu, kar je pomenilo tudi fizično delitev na Plečnikovo in Vurnikovo šolo Oddelka za arhitekturo Tehniške fakultete.

Tudi arhitekturni kritiki stavbe niso cenili

Vurnikova hiša, Zadružna gospodarska banka, Ljubljana, secesija, Miklošičeva ulica, Ivan in Helena Vurnik
Fotografijo nam je posredoval Peter Krečič.

Stavba dolgo ni dobila prave veljave med slovenskimi arhitekturnimi kritiki. Kot piše Dušan Blaganje v zborniku o Ivanu Vurniku (Organizacijski odbor projekta Vurnik, 1994), je v obdobju modernistične miselnosti, ko je ornament veljal za zločin, obveljala povsem neupravičena ocena Vurnikovega dela iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. V času po drugi svetovni vojni, ko so kritiki cenili neokrašene fasade in ravne strehe, so stavbo označevali s slabšalnim pojmom nacionalne romantike.

Poslikana je bila tudi Severna fasada

Vurnikova hiša, Zadružna gospodarska banka v Ljubljani, Ivan in Helena Vurnik, secesija, Miklošičeva ulica
Fotografijo nam je posredoval Peter Krečič.

Stavba Zadružne gospodarske banke je bila dolgo vogalna. Z originalnim grafičnim vzorcem je bila poslikana tudi njena severna fasada. V šestdesetih je potem nastala sosednja stavba in poslikave so bile izgubljene. Sedaj si lahko severno fasado ogledamo le na starih fotografijah.

Od bančne palače do Zemljiške knjige

Vurnikova hiša, Zadružna Gospodarska banka, Ljubljana, secesija, Miklošičeva ulica, Ivan In Helena Vurnik
Fotografija: Denis Simčič

Stavba je v dobrih sto letih obstoja zamenjala kar nekaj uporabnikov. Za sedež banke jo je dala zgraditi Zadružna zveza. Kasneje so v njej delovale razne javne službe – Služba družbenega knjigovodstva in Agencija za plačilni promet, trenutno pa ima tam svoje prostore Okrajno sodišče v Ljubljani – Zemljiška knjiga.

Zanimiva notranjost stavbe

Barvito poslikana je tudi notranjost stavbe, ki pa ni odprta za turistične oglede, odprejo jo le na posebno prošnjo, saj je dopoldne v njej veliko ljudi, ki so prišli tja urejat zadeve, povezane z Zemljiško knjigo. Glavna atrakcija je bančna dvorana s steklenim stropom. V notranjosti stavbe najdemo tudi različne zanimive detajle, kot je denimo tale ura na barvitem vzorčastem ozadju.

Vurnikova hiša, Zadružna Gospodarska banka, Ljubljana, secesija, Miklošičeva, Ivan In Helena Vurnik
Fotografija: Denis Simčič
Vurnikova hiša, Zadružna Gospodarska banka, Ljubljana, secesija, Miklošičeva, Ivan In Helena Vurnik
Fotografija: Denis Simčič

Izgubljena umetnina

Vurnikova hiša, Zadružna gospodarska banka, Ivan in Helena Vurnik, secesija, Ljubljana, Miklošičeva cesta
Tapete v salonu stanovanja Zadružne gospodarske banke, 1923, Narodna galerija fond D. Avtorske pravice za objavo ima Narodna galerija, ki fotografijo tudi hrani.

Popisa ohranjene notranje opreme stavbe nismo zasledili. Zagotovo so določene stvari izgubljene. Kot beremo v tekstu umetnostnega zgodovinarja Andreja Smrekarja v katalogu k razstavi del Helene Vurnik, ki so jo leta 2017 pripravili v Narodni galeriji, sta zakonca Vurnik opremila tudi nekaj stanovanj v stavbi, najbolj znane, a danes izgubljene, pa so Helenine tapete v salonu stanovanja direktorja banke. So pa ohranjene njihove fotografije (in tudi skice v Narodni galeriji) in lahko rečemo, da so videti povsem pravljično.

Obstaja tudi Miklošičeva 8. a

Vurnikova hiša, Miklošičeva ulica, Zadružna gospodarska banka, secesija, Ivan in Helena Vurnik

Posebnost Vurnikove hiše je dejstvo, da obstaja ozka hiša na notranjem dvorišču z naslovom Miklošičeva 8a, ki z ulice ni vidna. Zaradi globine zemljišča je Vurnik stavbo zasnoval v dveh delih: del ob Miklošičevi je bil poslovni, drugi v notranjosti stanovanjski, povezuje pa ju pritlični objekt z dvorano.

Vhoda sta dva

Vurnikova hiša, Zadružna Gospodarska banka, Ljubljana, secesija, Miklošičeva, Ivan In Helena Vurnik, Janez Evangelist Krek
Fotografija: Denis Simčič

Vhoda v stavbo sta dva, v poslovni in v stanovanjski del. Stanovanjski del je oblikovalsko veliko bolj skromen kot poslovni del. Na vhodu je najbolj opazen kip pobudnika bančništva Janeza Evangelista Kreka, ki je delo Franceta Kralja. Dr. Janez Evangelist Krek je bil duhovnik, pisatelj, organizator, človek z velikim socialnim čutom.

Svetloba prihaja skozi vitraže

Vurnikova hiša, Zadružna Gospodarska banka, Ljubljana, secesija, Miklošičeva ulica, Ivan In Helena Vurnik
Fotografija: Denis Simčič

Dvorana je osvetljena skozi steklen strop, sestavljen iz majhnih modrih steklenih kvadratkov, vanj pa je vkomponiran dekorativni pas raznobarvnih stekelc. Barvni vitraži v dekorativnih geometrijskih motivih krasijo tudi stopniščno vežo v prvih dveh nadstropjih (na fotografiji).

Ohranjene so skice in študije

Kot piše v katalogu k razstavi, je Narodna galerija zapuščino Helene Kottler Vurnik prevzela leta 1964 iz rok Ivana Vurnika, bila je shranjena v lesenem zaboju. V njem je bilo tudi nekaj idejnih osnutkov in študij za izdelavo poslikav Zadružne gospodarske banke, ki so bile na ogled na prej omenjeni razstavi. Narodna galerija nam jih je prijazno posredovala in dovolila objavo.

Zadružna gospodarska banka, Vurnikova hiša, secesija, Ljubljana, Miklošičeva ulica, Ivan in Helena Vurnik.
Idejni osnutek za poslikavo glavne dvorane v Zadružni gospodarski banki (1922), NG G 8789. Lastnik avtorskih pravic je Narodna galerija, ki idejni osnutek tudi hrani.
Zadružna gospodarska banka, Vurnikova hiša, secesija, Ljubljana, Miklošičeva ulica, Ivan in Helena Vurnik.
Študija za poslikavo Zadružne gospodarske banke, 1922. NG G 8824. Lastnik avtorskih pravic je Narodna galerija, ki študijo tudi hrani.
Zadružna gospodarska banka, Vurnikova hiša, secesija, Ljubljana, Miklošičeva ulica, Ivan in Helena Vurnik.
Študija za glavno dvorano Zadružne gospodarske banke, 1922, NG G 8827. Lastnik avtorskih pravic študije je Narodna galerija, ki študijo tudi hrani.

Od hotela Grand Budapest do indijanske ambasade

Stavba si je z leti prislužila različne primerjave in poimenovanja. Medtem ko se nekaterim obiskovalcem Ljubljane zdi, da je s svojim ekscentičnim vizualnim stilom skoraj kot hotel Grand Budapest iz filma Wesa Andersona, Lojze Kovačič v romanu Resničnost pravi, da je to indijanska ambasada, lokalni ljudski glas pa stavbo imenuje turška ambasada. Vurnikova hiša je očitna mešanica časa in geografije, v sebi ima nekaj slovanskega, orientalskega, mediteranskega in sodobnega, zato tudi zbuja pri ljudeh tako raznolike asociacije.

Manjkajoči delec

Za konec pa še zanimivost za tiste, ki imate radi podrobnosti. Fasada je zelo skrbno in detajlno izdelana, a pozoren obiskovalec bo opazil, da majhen del vzorca manjka. Pozorno si poglejte obrobo prvega okna na levi na fotografiji.

Vurnikova hiša

 

Ta stran uporablja piškotke, da lahko ponudbi boljšo uporabniško izkušnjo. Z brskanjem po strani, se strinjate z njihovo uporabo.