11 slikarskih mojstrovin iz Narodne galerije

Pripravili smo seznam 11 slik, ki si jih v Narodni galeriji v Ljubljani nujno morajo ogledati, še posebej, ker so vsa dela slovenskih umetnikov in ker imajo pomembno mesto v slovenski kulturi.

Fortunat Bergant: Ptičar in Prestar (1761)

Ptičar in Prestar sta vrhunski umetnini našega baročnega slikarja Fortunata Berganta, poleg tega pa se za njima skriva tudi zanimiva zgodba, ki je skoraj stoletje vznemirjala ljubitelje umetnosti. Leta 1922 sta bili sliki razstavljeni na Zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva v Ljubljani, potem pa sta izginili neznano kam. Obstajale so le črno-bele fotografije slik in pa podatek, da sta bili še med drugo svetovno vojno v lasti Jožefa Hudoverniga iz  Ljubljane. Krožile so divje zgodbice o tem, da si ju je verjetno prilastil kak partijski veljak, a se je kasneje izkazalo, da so ju podedovali ljudje, ki za to sploh niso vedeli, in so potem to po naključju odkrili.

Fortunat Bergant je živel v drugi polovici 18. stoletja in velja za enega naših najbolj posebnih slikarjev. V okviru ljubljanske baročne šole je bil zastopnik realistične smeri. Poleg portretov sodobnikov iz višjih in nižjih družbenih plasti je slikal predvsem oljne slike nabožne vsebine. Sliki Ptičar in Prestar prinašata portreta vaških posebnežev, pritlikavca s ptico v kletki in prestarja, ki se reži skozi šrbaste zobe. Njune vsebine še vedno ne moremo popolnoma razvozlati. Nekateri umetnostni zgodovinarji so mnenja, da gre za sliki iz ciklusa o čutih (okus, sluh), drugi vidijo v upodobitvi vaških posebnežev erotično konotacijo.

Fortunar Bergant, Ptičar in Prestar

Matevž Langus: Primičeva Julija in bratec Janez (1823)

Obstajata dva portreta Primičeve Julije, bogate ljubljanske meščanke iz 19. stoletja, in oba je naslikal Matevž Langus. Julija se je, povsem nehote, pomembno vpletla v slovensko poezijo in zgodovino, saj ji je pesmi pisal pesnik France Prešeren. Ko jo je naslikal pri petih letih skupaj z bratcem Janezem, res nihče ni slutil, da bo mala deklica s kokoško v roki igrala tako vlogo. Občudijemo lahko, s kakšno natančnostjo je slikar narisal ljubka otroka.

Matevž Langus, ki ga uvrščajo med zadnje baročne slikarje na Slovenskem, je znan predvsem po portretih ljubljanskih meščanov. Večina njegovega opusa sodi v čas bidermajerja. Bil je tudi ugleden cerkveni slikar, njegove so poslikave kupole stolnice in freske v frančiškanski cerkvi v Ljubljani in prezbiterija in kupole cerkve na Šmarni gori.

Matevž Langus, Primičeva Julija z bratcem Janezem

Jožef Tominc: Družina dr. Frušića (1835)

Jožef Tominc je bil eden vidnejših bidermajerskih portretistov. Šolal se je v Italiji, deloval pa je predvsem v goriškem in tržaškem okolju. Med najslavnejša in najboljša Tominčeva dela sodi Portret družine dr. Frušića. Gre za značilen portret, ki so jih naročale meščanske družine v času 19. stoletja. Naslikan je poudarjeno realistično, z natančnim upodabljanjem obraznih značilnosti in psihološko karakterizacijo portretiranih, uravnovešeno kompozicijo ter tehnično dovršenostjo.

Na sliki je upodobljen Dimitrije Frušić z družino, ženo Jovanko ter otroci Čedomilom, Dušanom in Milico. Frušić je bil rojen v Vojvodini, deloval pa je kot zdravnik, novinar in publicist v Trstu. Tukaj je družina v najboljših letih, kmalu potem so jo doletele razne tragedije.

Jožef Tominc, družina dr. Frušića

Jurij Šubic: Pred lovom (1883)

Slika Pred lovom je delo slovenskega slikarja Jurija Šubica. Nastala je leta 1883 v Parizu. Naslikana je v realističnem slogu, ki je zaznamoval predvsem 2. polovico 19. stoletja. To je tudi slika, ki je bila kot prva slovenska sprejeta na razstavo v pariškem Salonu. Šubic jo je naslikal potem, ko je obiskal Normandijo in doživel tamkajšnjo naravo. Naredil je tudi celo vrsto študij kot pripravo na to sliko.

Prizor prikazuje lovca, ki pregleduje puško v revni kmečki izbi. Stoji pred odprtimi vrati, skozi katere prodira svetloba v prostor. Svetloba je bistveni oblikovni element, saj razkraja trdne oblike ter ustvarja nešteto barvnih odtenkov in odbleskov, igro sonca in sence, trepetanje barvnih tonov itd. Dopolnjujeta jo žanrski realistični motiv in kompozicijska preglednost.

Jurij Šubic, Pred lovom

Ivana Kobilca: Kofetarica (1888)

Kofetarica, slika Ivane Kobilca, je bilo po anketi med obiskovalci Narodne galerije na drugem mestu po priljubljenosti. Starko s skodelico kave, ki ji je Ivana Kobilca rekla tudi Mamica kavopivka, je naslikala na koncu svojega münchenskega obdobja, za katerega so značilni temni, rjavi toni. Na delo se je skrbno pripravila, slikala pa je po živem modelu v svojem ateljeju.

Slika, ki ji pravijo tudi slovenska Mona Liza, je simbol pitja kave in uživanja v njej, z njo pa tudi dobrodušnosti, optimizema ter spoštovanja starosti. Zgovoren je pogled starke, saj se zdi, kot da gledalca gleda nazaj. Njen nasmešek pa je dobrodušen in ne skrivnosten, kot pri Moni Lizi.

Zanimivo je, kakšna je bila pot slike v Narodno galerijo. Po Kobilčini smrti jo je podedovala njena nečakinja Mira Pintar, ki jo je leta 1937 prodala industrialcu Radu Hribarju. Sliko je Hribar odpeljal na grad Strmol. Njega so partizanski vosovci skupaj z ženo zahrbtno umorili, slika pa je na Strmolu visela do leta 1970, ko jo je po nalogu države prevzela Narodna galerija. V denacionalizacijskem postopku je bila vrnjena Radovemu nečaku Petru Hribarju. Ostaja na ogled v Narodni galeriji, ni je pa slovenska država še odkupila, kar bi bilo primerno.

Ivana Kobilica, Kofetarica

Ferdo Vesel: Slepe miši (1891)

Ferdo Vesel je bil eden najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov na prelomu 19. in 20. stoletja. Deloval je v krogu Ivane Kobilice, Riharda Jakopiča, Jožefa Petkovška in Antona Ažbeta. Izhajal je iz realizma, proti koncu življenja pa se je približal impresionizmu, vendar se zanj opredelil. Veliko je potoval ter vodil nekaj svojih slikarskih šol.

Delo Slepe miši je nastalo leta 1891 za božični natečaj, ki ga je razpisala münchenska likovna akademija za svoje študente na temo zime. Ferdo Vesel je predložil sliko, na kateri se odvija otroška igra slepe miši. Otroci se igrajo v zaprtem prostoru, bela snežna svetloba se v prostor razliva skozi okno. Otroci s položaji rok ustvarjajo razgibano krožno kompozicijo. Ferdo Vesel je bil na natečaju zelo uspešen, saj je dobil srebrno medaljo.

Ferdo Vesel, Slepe miši

Ivana Kobilca: Poletje (1890)

Sliko Poletje so obiskovalci Narodne galerije leta 2012 izbrali za svojo najljubšo. To je bilo prvo veliko platno Ivane Kobilce, naslikala ga je osemindvajsetletna in z njim je doživela velik uspeh. Po temnejšem obdobju, v katerem je nastala Kofetarica, je prišlo v Kobilčinem ustvarjanju do preobrata, očitno se je naveličala temnih ateljejskih tonov. Prišel je čas za plenerizem, njeno slikarstvo so naselili svetloba in svetlejše barve. Na sliki je upodobljeno žareče poletje in skupina ljudi, ki uživa v njem. Slika je nastajala na deželi, v Podbrezju, dve poletji, dokončana pa je bila v ateljeju. Kot model je Kobilci služila sestra Fani, ki na sliki sedi sredi zelenja in v družbi otrok Janezka in Katrice plete kito iz cvetja. Prizor se dogaja na Matjaževem vrtu, v ozadju sta še dva otroka. Sliko je Ivana Kobilca poslala na Salon Državnega umetnostnega združenja v Pariz in žirija jo je izbrala za razstavo. To je bil izjemen uspel za mlado slikarko.

Ivana Kobilca, Poletje

Anton Ažbe: Zamorka (1895)

Anton Ažbe je bil osrednja osebnost slovenskega slikarstva ob koncu 19. stoletja. Bil je odličen pedagog, v Münchnu je imel slikarsko in risarsko šolo, ki je bila slavna po vsej Evropi. Ažbetove metode so pripomogle k razvoju novih smeri v likovni umetnosti (ekspresionizma, kubizma idr.) ter so se z njegovimi učenci širile po svetu. Od 24 njegovih del, o katerih so poročali njegovi kolegi, jih je ohranjenih le 15. Eno od njih je Zamorka, ki jo je Ažbe naslikal leta 1895 in v katerem je uresničil svoje slikarske principe in hotenja (metoda slikanja na temelju krogle, ki je pomagala pri plastičnem modeliranju, in način slikanja s čistimi barvami na platno). Zamorka je visela v njegovem ateljeju kot zgled kvalitetnega dela. Bila je edina slika, ki jo je razstavil še za življenja, najprej v Münchnu leta 1896, nato pa leta 1900 v Ljubljani.

Anton Ažbe, Zamorka

Ivan Grohar: Sejalec (1907)

Sejalec velja za Groharjevo najpomembnejše delo in je hkrati ena najbolj znanih slovenskih impresionističnih slik. V njej je veliko simbolizma – označili so jo kot »mentalno podobo domovinskega pejsaža« in »vizualizacija mitologije slovenstva«. Prikazuje kmeta, ki v meglenem jutru seje zorano njivo. V ozadju je kozolec, še dlje pa pobočje hriba Kamnitnik. Opazen je impresionistični način slikanja, z hitrimi potezami in debelimi, pastoznimi nanosi barve, s čimer slikar posnema grude zemlje in sejalčev gib. Prvič je bila slika razstavljena leta 1907 v kulturnem domu v Trstu in javnost jo je takoj prepoznala za mojstrovino in nacionalni ponos. Uporabila jo je umetniška skupina IRWIN, pa tudi semensko podjetje Semenarna Ljubljana. Slika je prikazana tudi na slovenskem kovancu za pet centov.

Ivan Grohar, Sejalec

Matija Jama: Kolo (1935)

Matija Jama velja za največjega krajinarja med slovenskimi impresionisti. Kolo je ena njegovih zadnjih velikih slik. Nastala je ob njegovim bivanjem ob Kolpi. Prikazuje radoživ ples deklet, odetih v bele platnene belokranjske noše z rdečo vezenino v sončni pokrajini. Obrazi na sliki so zatemnjeni, slika je nejasna in očitno naslikana zelo hitro. Barvna paleta je svetla oziroma v »južni barvni sijaj«, naslikana je s hitrimi potezami, nasmehi so le nakazani – vse to ustvarja hipni vtis razposajenega plesa in življenjskega veselja.

Matija Jama, Kolo

 

Ta stran uporablja piškotke, da lahko ponudbi boljšo uporabniško izkušnjo. Z brskanjem po strani, se strinjate z njihovo uporabo.