Kioski v Ljubljani nekoč in danes

Težko bi rekli, da je Ljubljana mesto kioskov. Kljub temu pa ima neke vrste ljubezensko razmerje z njimi, kar je razvidno tudi iz arhivskih fotografij, ki jih objavljamo. Pogled na ljubljanske kioske v retrospektivi razkriva, kako pomembnen del mestega življenja so (bili) ter koliko so prispevali k urbani podobi. Bili so in še vedno so točka, okoli katere nenehno vrvi življenje, prostor, kjer se ljudje srečujejo, del mestne komunikacije, ki je nekoliko bolj osebna kot v običajnih trgovinah.

Nekoč so kioski z zelo različno ponudbo kraljevali skorajda na vsakem vogalu, ob postajah mestnega avtobusa, ob železniški postaji, na bolj prometnih ulicah, na trgih … danes pa jih je manj. Kot pravijo nekateri trafikanti, vsaj tisti, ki prodajajo časopis in tobačne izdelke, se od tega posla sicer da živeti, vendar zaslužek večinoma ni velik.

Kioski, ki trenutno prevladujejo na ljubljanskih ulicah, so precej generični in nerazpoznavni. Je pa Jugoslavija z njo Ljubljana imela kioske, ki so imeli značaj. Govorimo o Mächtigovih kioskih, običajno rdečih (pa tudi drugih živih barv) poliesterskih K67, ki veljajo za velik oblikovalski dosežek. Če ima Slovenija  svoj legendarni kiosk, se seveda sprašujemo, ali ga ne bi veljalo obuditi k življenju in zopet postaviti več tovrstnih kioskov po Ljubljani in drugih krajih. Gre za kulturno dediščino, ki jo gre negovati, hkrati pa je kiosk K67 dovolj prepoznaven, da bi obogatil turistično in vsesplošno podobo mest. V Ljubljani ga lahko danes vidimo še nekaj lokacijah, denimo pri Gospodarskem razstavišču.

V Ljubljani pa imamo tudi tri Plečnikove trafike, ki niso kioski, so zidane in seveda narejene v Plečnikovem razpoznavnem slogu. Najbolj je znana Plečnikova trafika na Tromostovju, pred nedavnim je revija Ousider obudila Plečnikovo trafiko na Vegovi ulici, trafika na Hrvatskem trgu pa še čaka boljše čase. Da je razmislek o prihodnosti trafik in kioskov potreben, so zaznali tudi pri reviji Outsider ter razpisali natečaj z naslovom Trafika prihodnosti.